Danes sem imel priložnost obujati spomine na čase iz kolonij na Debelem rtiču, kjer sem pred enimi desetimi leti dve poletji po štirinajst dni preživel čudovite počitnice. Večkrat sem se še vrnil tja – sicer ne v kolonijo – a danes so mi pred oči privreli samo spomini iz teh dveh poletij. Ko sem se sprehajal čez letovišče/zdravilišče sem se na vsakem koraku spomnil kakega dogodka.
Vsaka pot mi je postregla z zgodbo, vsak smeh otrok, ki so se igrali po plaži, mi je pričaral pred oči nas; prijatelje, ki smo desetletje nazaj skakali po obali, ter se nekega večera odločili za sprehod ob morju, ki pa je privedel do tega, da smo se od 'civilizacije' oddaljili za neznano metražo. Letovišče je za ovinkom že zdavnaj izginilo iz vidnega polja. Nazaj smo prispeli ravno pravi čas; ko smo se vračali v svoje sobe.
Današnji dan bi bil čudovit, če ne bi bilo vreme tako zelo … No, bilo je hladneje kot pri nas na Gorenjskem, oblaki so potočili nekaj solz, pa še pihalo je. Navkljub vsemu sem se daleč stran od vsega hrušča in trušča usedel na obalo, ter si vzel čas za premišljevanje. Šumenje morja in pihanje vetra je do mene prineslo še druge lepe spomine na ti dve poletji.
Z nasmehom na obrazu sem se sprehajal po plaži in premišljeval, kako daleč nazaj je že to. Pa saj še nisem tako star! Določenih pogovorov se spomnim, kot bi se pogovarjal včeraj; obrazov pa se žal ne spomnim več veliko. Morda enega ali dveh? Da, priznam. Moj spomin je zelo slab – morda pa ravno zato fotografiram: da ne pozabim trenutkov. Trenutkov, ki pa jih seveda veselo delim z vami, bralci mojega bloga.
Vendar ne verjemite vedno tem trenutkom! Včasih so ti tako zmanipulirani, da so že lažni. Priznam tudi to: fotografija, ki je dobro obdelana, je lahko veliko lepša – pa je prav, da zavajam ljudi, da je bil pogled na Nanos zares tak? Pred dnevi je prijatelj videl, kako sem obdeloval fotografijo gradu nad Bledom v sončnem zahodu. Ko je videl, kako sem iz pretemne in nič kaj posebne fotografije naredil skoraj znanstveno fantastiko, mi je rekel, da od sedaj naprej nikoli več ne bo verjel fotografijam. Ni mogel verjeti, kako iz podosvetljene nastane 'čudovita' in pravilno osvetljena fotografija. (Na tem mestu bi se zahvalil osebi, ki mi je leto ali dve nazaj prijazno svetovala, naj fotografiram v raw formatu! Hvala!)
Dragi bralec/cenjena bralka: hvala ti za tvoj čas! V kolikor tudi ti kdaj začutiš potrebo po pisanju; malce nižje je prostor za komentarje – spodbudna beseda lahko človeku pomeni svet!
No comments:
Post a Comment