Sredi že tako vročih dni smo se par dni nazaj, točno ob 12:00 odpravili v žgočo puščavo Cerkniškega wanabe jezera. Po poti smo se ustavili na bencinski črpalki, da bi nakupili prepotrebnih dobrin - par sandwićof ter tekoćino. Lakota me je premagala že, ko smo se vozili, zato sem pokasiral par jeznih pogledov, medtem ko sem že basal svoj prvi sandwić. Čas za slavnostno kosilo je bil namreč blizu. --- Brez težav smo se spustili do samega dna jezera, občudovali školjke ter pregnali tistih nekaj začuda še živih žab. Občutek je bil, kot da bi pristali na luni. Vse razpokano, luknje ravno prav ogromne, sem pa tja ostanki živih bitij. Da pa bi bila dramatičnost še večja, se je iz daljave slišalo nabijanje bobnov. Super, lunarni domorodci se pripravljajo k fešti! (No, kasneje smo ugotovili, da je bila to skupina Anavrin, ki je snemala videospot. Pa brez zamere;).) Sonce je neusmiljeno nabijalo, zato smo pobrali šila in kopita in se spokali proti rajski Gorenjski.
