Tako, kakšen mesec nazaj sem zaključil s projektom Kranj skozi timelapse. Izdelek je mesec nazaj romal v zobe maturitetni komisiji, pred kratkim pa sem dobil tudi rezultate, tako da je sedaj videoposnetek ugledal luč tudi na YouTubu. Danes je bil tudi premierno predstavljen na predavanju v OpenLabu. Publika je bila navdušena, kar mi je na obraz narisalo veeeelik nasmeh!
No, naj vam za začetek povem, kaj sploh je timelapse
fotografija. To je tehnika fotografiranja oziroma snemanja, kjer posnamemo serijo
fotografij z določeno frekvenco fotografiranja - časovnim zamikom, ki se ne sme
spreminjati – frekvenca, ki pa jo uporabimo za ogled končnega izdelka, mora
biti veliko višja. Primer: če vzamemo za začetno frekvenco 1 sekundo in
naredimo v 24 sekundah 24 fotografij – potem, ko združimo te fotografije v
timelapse, se vseh teh 24 fotografij zvrsti zgolj v eni sekundi, frekvenca pa
je seveda 24-krat višja. Ponavadi fotografiramo neko gibanje, ki se nam ne zdi
hitro (npr. premikanje oblakov, ljudi). Za inspiracijo mi je bil Norveški
pokrajinski fotograf Terje Sørgjerd (yt: TESOPHOTOGRAPHY). Znan je predvsem po
svojih treh vrhunskih timelapse posnetkih: The Mounain, The Aurora ter The
Arctic Light.
Oprema, ki sem jo potreboval za nastanek
končnega izdelka:
• Fotoaparat Nikon D7000
• Objektivi: Nikkor
18-55mm f/3.5-5.6, Nikkor 28mm f/1.8, Nikkor Fisheye 16mm f/2.8
• Baterije, spominske kartice (8GB ali 16GB) …
• Tripod – stojalo
• Dva računalnika (eden za obdelavo
fotografij, drugi za obdelavo videa)
• Zunanji trdi disk za shranjevanje ogromne
količine fotografij (120GB+)
• Programi za obdelavo fotografij in videa: Adobe
Photoshop Lightroom, Adobe Premiere PRO
Fotografije za moj
posnetek sem posnel po različnih delih Kranja. V načrtu sem sicer imel veliko
več lokacij, kot pa sem jih dejansko obiskal. Veliko fotografij je nastalo v
okolici Gimnazije Kranj, saj sem jih lahko posnel kar med šolskim odmorom.
Mnogi fotoaparati znamke Nikon –
med drugim tudi model D7000 – imajo vgrajen program 'Interval timer shooting',
v katerem določiš začetek snemanja, interval med posnetki, število intervalov
in število posnetkov. Fotografije se tako v časovnik presledkih zapišejo na
spominsko kartico. Uporabljal sem tri kartice SanDisk (Ultra, Extreme in
Extreme Pro), največkrat SanDisk Ultra 16GB 30MB/s ⑩, saj fotografije niso
presegale 18MB in tako tudi pri sekundnem intervalu ni prišlo do zamašitve
medpomnilnika. Fotografije sem snemal v surovem
raw formatu, da sem iz njih dobil kar se da veliko podatkov. To je pomembno
zato, da sem lahko kar najbolj učinkovito obdelal posamezne dele fotografij. Za
obdelavo sem uporabljal Adobe Photoshop
Lightroom 4.4.
Fotografije sem uvozil v Lightroom, vsako serijo v svoj
katalog. Odprl sem prvo fotografijo in jo najprej obrezal, da je ustrezala 16:9
formatu. Šele nato sem se posvetil ostali obdelavi. Fotografiji sem z osnovnimi
orodji popravil svetlost, kontrast, clarity … Zatem sem selektivno obdelal nebo
posebej in mesto posebej. S 'Synchronize Settings' sem sinhroniziral vse
fotografije z načinom obdelave prve, tako da so bile fotografije s strani
obdelave popolnoma enake. V zavihku 'Slideshow' sem izbral template
'LRTimelapse 24fps', ki mi je nato naredil video s 24 fotografijami na sekundo.
Vse kar sem še moral storiti v tem delu obdelave je, da sem video v HD
ločljivosti shranil na trdi disk. Program Adobe Photoshop Lightroom je iz
fotografij naredil videoposnetke, sedaj sem jih moral še zmontirati skupaj. Za
montažo videa je potreben malce zmogljivejši računalnik, zato sem se po pomoč
obrnil na OpenLab Klub Kranj, kjer so mi z veseljem posodili vso potrebno
strojno in programsko opremo. Tako sem delal na Apple-ovem računalniku v
programu Adobe Premiere Pro. V pomoč so mi bili nasveti Domna Dolenca iz OpenLaba,
ki mi je najprej na kratko razložil osnovne funkcije programa, kasneje pa še
pomagal in svetoval pri sami montaži. Zelo uporaben nasvet je bil že takoj
prvi, naj najprej izberem glasbeno podlago in šele nato montiram. Tako sem
lahko prehode med posnetki ujel skupaj z ritmom glasbene podlage, kar je
povzročilo, da sem kmalu naredil že toliko odrezkov, da mi je zmanjkalo
materiala.
Projekt,
s katerim sem se ukvarjal preteklih 7 mesecev bi ocenil kot dokaj uspešen.
Naučil sem se, na kaj je treba biti pozoren pri izbiranju scen za timelapse,
kako se lotiti vsega skupaj, kako se montira video … Nastali videoposnetek ima
kar nekaj napak, preprosto ne moreš mimo njih, ko si določen del ogledaš že
najmanj petdesetič. Gledalec nepoznavalec bo po ogledu posnetka morda odkril
napako ali dve, ampak nekdo, ki je video montiral in je vsak kader pregledal
neštetokrat, bo predvidel napako, še predno se bo ta zares pojavila na
posnetku. Glede na to, da je bil posnetek narejen brez kakršnega koli
proračuna, se mi zdi končni izdelek zelo dober.
Že
tekom izdelave timelapse-a sem se veliko o samem izdelku naučil sam iz lastnih
napak. Na začetku sem bil prepričan, da če vzamem 90 fotografij za serijo, ki
bo predstavljala en kader, bo video popolnoma v redu. A sem se pošteno zmotil –
pri tako hitrem premikanju je kader dolg 3 sekunde vse prej kot pa dober. Poleg
tega, ga je zelo težko obravnavati pri sestavljanju videa, ko se veliko lažje
kaj odreže stran, ne moreš pa dodati oziroma podaljšati kadra, če nisi posnel
dovolj fotografij. Če bi se še enkrat lotil projekta od začetka, bi za vsak
kader posnel vsaj 150 fotografij. Prav
tako bi zamenjal stojalo, za bolj kakovostnega, saj pri takem projektu stojalo
za 23€ ne pride v poštev. Tekom delanja
projekta se mi je tudi na eni podporni nogi pokvaril zaklop, tako da je bilo
moje delo še malce bolj oteženo. Zamenjal
bi kar nekaj točk, na katerih sem fotografiral – npr. ko sem snemal nakupovalno
središče Supernova in sem bil na mostu nad njim, se je fotoaparat vsakič, ko je
mimo pripeljal tovornjak, zamajal. To me je po večkratnem ogledu posnetka
začelo zelo motiti.
Še nekaj številk:
·
Posnetih je bilo preko 8000 fotografij
·
Fotografije so zasedle 124 GB prostora
·
V LR je bilo narejenih 40 videposnetkov
·
V videu je bilo uporabljenih okrog 2700 fotografij
·
Na terenu sem preživel 14 ur
·
Za računalnikom sem preživel preko 40 ur
·
Prevoženih je bilo več kot 160 km
Za uspešno narejen in zaključen projekt se moram zahvaliti
mnogim, ki so me spodbujali, mi svetovali, mi pomagali. Brez vas mi ne bi
uspelo: Starši in brata, mag. Zdenka Vrbinc, OpenLab Kranj, Domen Dolenc,
Klemen Štular, Žiga Kalan, Ana Krišelj, vsi ostali fotografi ter vsi kranjski
gimnazijci, ki nastopajo v videu.
Videoposnetek najdete na sledeči povezavi >>KLIK<< (priporočam ogled v HD in v celozaslonskem načinu)
No comments:
Post a Comment